robin leslie dwayne

robin leslie dwayne

20 | woolpot | pretty marina diamandis | angel

Prestopil/a si prag temačnega mesteca. Si naredil/a pravo potezo? Ali jo boš obžaloval/a za vedno?

če bi bila človek, bi se ta zapis začel z na svet sem prijokala... in tako dalje. na srečo nisem. moje življenje se je začelo, ko sem imela dve leti. moj prvi spomin oz. spomin, ki je bil prvi, ki sem se ga začela spominjati. šele nato sem začela odkrivati spomine izpred življenja na zemlji, toda nadaljujmo z prejšnjo temo. bila sem stara dve leti, vsaj moje človeško telo je bilo. mala svetlolaska z čudovitim nasmehom. kolikor se spominjam, sta me takrat, ko sem se pojavila, našli dve osebi, ki sta me vzeli za svojo. ljubeča mama leslie in očka john. odraščala sem počasi, rasla sem zelo počasi, toda moj um je bil predčasno razvit. pri treh sem se naučila tekoče brati in prebiralasem knjige za odrasle z odraslimi tematikami. pri štirih letih sem bila zrela za tretji razred, na pamet sem znala poštevanko in malce težja števila. ko sem šla pri šestih v prvi razred, sem bila umsko tako razvita kot kakšen šestošolec. moja starša sta se tega dobro zavedala in potem se je v šoli vse prelomilo. začeli so me zmerjati s spako, da se važim s svojo nadarjenostjo in takšne... tisti dan sem prišla domov, želela sem si poleteti stran, izpustiti dušo. natančno to se mi je zgodilo. zrasel mi je par kril. ko sta starša to odkrila, sta mi razkrila vse - da nista moja prava starša, da sta angela kot jaz in da imata tudi onadva krila. da sta moja varuha, ki sta me zanalašč našla. pripovedovala sta mi, kako so mojo dušo ostali angeli spustili v zemeljsko telo neke deklice, ker imam nek opravek na zemlji, neko usodo. vse se je še hujšalo, kljub temu, da sem ponoči letela in sem v šoli mnogokrat zaspala. v šestem razredu sem bila zrela za prvi letnik srednje šole in ravno to se je zgodilo. preskočila sem do devetega razreda in pri svojem enajstem letu in pol sem dokončala osnovno šolo. vpisala sem se na srednjo, kjer pa je postalo še huje. moj um se je razvijal vse hitreje in hitreje in kmalu sem bila zrela za četrti letnik - kako nenavadno, toda srednjo šolo sem končala pri trinajstih letih. vzela sem si dve leti odmora, potovala sem, pa ne legalno, temveč sem letela. pariz, bolgarija, romunija, italija - ne vem, kam še nisem šla, luči katerega mesta še nisem ugledala. ko sem se pri šestnajstih vrnila domov v domače mestece, da začnem na faksu, sem se nenadoma zavedla, da so začeli fantje pogledovati za menoj. ko sem letela, me ni zanimal izgled in ko sem se po dveh letih prvič pogledala v ogledalo, sem videla čudovito, odraslo sebe. in bele lase. bila sem presunjena. zakaj so se pobelili? skratka, niti ni se mi zdelo pomembno. izumila sem svoj način oblačenja, začela sem nositi trakove za lase različnih barvah, znamenje srčka na levem licu pa nikoli ni manjkal. torej, študirala sem, in tokrat nisem preskakovala. štiri leta napornega študija baleta sem uspešno opravila. da, sem to že omenila? svojo strast, balet? plesala sem le zato, ker sem se počutila, kot da letim. in šlo mi je dobro. pred nekaj meseci sem torej zaključila faks in zopet začela malo potovati, nastop tam in nastop tu in že sem bila znana. dokler me novinarji niso tako znervirali, da sem se vrnila k svojima varuhoma leslie in johnu in odtlej pretežno nastopala le tu in dobrodelno mestu prispevala denar za obnovo knjižnic, šole, tega in onega in tako dalje. počasi pa se začenjam zavedati, da nisem edina. da nisem edini angel, temveč edino nadnaravno bitje nasploh. začenjam videti demone, sence, vampirje in volkodlake. nenavadno in pol, toda tako je. in da, zdaj sem tu. privlačna belolaska ( ni nujno, pred kratkim sem se zbudila s črnimi lasmi - verjetno odražajo moje razpoloženje ) z vedno omenjenim nasmeškom, angelček. toda kaj, če nisem takšna?