Dobrodošli na forumu, polnem presenečenjem. NA forumu, kjer ne poznamo neobičajnih stvari: le kaj bi bilo nenvadnega v svetu, kjer živijo vsa nadnaravna bitja, ki jih pozna ta svet? Woolpot čaka nate, da prestopiš njegova vrata ter postameš del tega čudnega mesteca. Se boš odzval/a klicu?
Woolpot RPG
Dobrodošli na forumu, polnem presenečenjem. NA forumu, kjer ne poznamo neobičajnih stvari: le kaj bi bilo nenvadnega v svetu, kjer živijo vsa nadnaravna bitja, ki jih pozna ta svet? Woolpot čaka nate, da prestopiš njegova vrata ter postameš del tega čudnega mesteca. Se boš odzval/a klicu?
Woolpot RPG
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
Forum bomo za nekaj časa zaprli zaradi velike neaktivnosti in kopiranja
naše zasnove med poletnimi počitnicami ga bomo upam,da oživeli. Če nas
želite poiskati nas najdete tukaj :
http://vampireacademy.the-up.com/forum ( označite povezavo,kliknite desni gumb na miški in odpri povezavo v novem zavihku ) ______
AKTIVNI RPG FORUMI :
http://wild-free.slovenianforum.com/ http://fever-in-paris.the-up.com/
DEMONI. VAMPIRJI. SENCE. ANGELI. VOLKODLAKI.
nadnaravna bitja vas vabijo v deževno mestece woolpot, da se jim pridružite
na njihovem neskončnem potovanju v nesmrtnosti. postanite del njihove kuture,
zaživite novo življenje. od vstopa v svet teh nadnaravnih bitij te čaka samo še
klik na gumb za registracijo... kaj še čakaš?
vse zahvale gredo forumotionu, da se je forum sploh lahko ustvaril. tako prejšnja tema foruma (twilight saga) kot tudi sedajšnja sta last teama in jo je prepovedano kopirati. za grafiko so združile moč vse adminke, prav tako za vsebinsko ureditev foruma. za html kode se moramo zahvaliti uporabnikom na forumu cauntion. avatarji, podpisi ter posti so osebna lastnina članov ter jo je prav tako prepovedano kopirati. hvala za razumevanje.
Naslov sporočila: neith skylar wylde Sob Mar 02, 2013 10:09 am
neith skylar wylde
about 600 (looks like 18) | london | karlie kloss | demon
Prestopil/a si prag temačnega mesteca. Si naredil/a pravo potezo? Ali jo boš obžaloval/a za vedno?
prostor je majhen ter hladen, po kamnitih stenah se vlečejo dolge sence in edini zvok, ki ga je slišati, je zven kapljic deževnice ki od časa do časa zadanejo ob tla, ter tiho vendar vztrajno hlipanje. nadležni jok je delo moškega, tesno zvezanega na stolu približno na sredini skrivnostnega prostora. na pogled ima tam okoli 50 let in videti je utrujen, prestrašen, živčen. vendar še ne popolnoma vdan v usodo, v njegovih očeh, globoko v njegovih očeh se zrcali upanje. mogoče jo bo lahko kako pregovoril, mogoče lahko pobegne, mogoče... vrata na desni strani sobe se nenadoma odprejo in moški se močno zdrzne. nikakor si ne upa ozreti proti dekletu, ki je stopilo skoznje in ona se tega zaveda. na njenih ustnicah se za trenutek pojavi nasmešek, ki več kot očitno sporoča, da jo celotna situacija zabava, nato pa sede nasproti svojega ujetnika ter njegovo brado grobo ujame v dlan ter jo potegne bližje k sebi. "torej, jack..." njen glas je mehek in krut in moškega po hrbtu hladno spreleti. "kar začneva ali imaš kakšno zadnjo željo?" moški po imenu jack trdno pogoltne, nato pa prikima. "povej mi... kdo si." besede komaj zapustijo njegove ustnice. neslišne so, prestrašene. "celotno življenjsko zgodbo." doda. "rad bi... vedel... kdo me bo ubil." dekle se nasmehne. "smrt ne bo nič lažja če jo boš odlašal jack, ampak prav. glede na to, da boš vsak čas mrtev... zakaj pa ne." nasloni se nazaj ter glavo zamišljeno obrne proti stropu.
"moje človeško življenje je bilo... ha. dejansko bi ti skoraj začela pripovedovati dolgo štorijo o siroti, ki jo je v relativno kratkem času doletelo ogromno takih in drugačnih težav, ki bolj ali manj nosijo etiketo; večina ljudi ne doživi v celotnem svojem življenju. kakšna sreča, da sem se pravi čas zavedala dejstva, da sigurno nočeš poslušati dolge, jokave in kičaste zgodbe o dekletu, ki ni srečala princa na belem konju ter živela srečno do svojih dni, temveč se preobrazila v bitje teme in za povrh dobila še dober ščepec nesmrtnosti. no, pa ne da se pritožujem ali kaj podobnega, nameravala sem poudariti zgolj eno stvar; kot človeku mi je bila nesreča usojena. že zgodaj sem izgubila starša, moja teta je bila ubita pred mojimi očmi, več let sem prebila na ulicah, najprej kot beračica, kasneje pa kot ena od kurb. karkoli sem naredila da bi se potegnila iz bede v kateri sem živela, vedno je šlo nekaj po zlu in - verjemi ali ne - vedno sem pristala še globje. ampak ta del mojega življenja, ki mu v bistvu sploh ne morem reči življenje, je končan in ni stvari na tem svetu, ki bi ga lahko priklicala nazaj, zato se lahko zdaj, ko sva to obdelala lepo prestaviva na malce bolj srečen čas, kaj praviš?"
dekle nameni moškemu oster pogled in moški kot v odgovor pogoltne slino, nato pa počasi prikima. pomisli, da dekle očitno rado govori in je mogoče nekoliko pretirano nagnjeno k dramatičnosti.
"torej, moje življenje kot demon... no pa saj vidiš. od časa do časa najdem kakšno izgubljeno ovčico, jo malce mučim, se - lahko bi rekli - kopam v njenem strahu ter jo nato ubijem. vse skupaj nima ravno kakšnega posebnega pomena, je pa nedvomno zelo osvežujoče in zabavno. svojo podobo menjam precej pogosteje kot samo na deset let, ne zato ker bi morala, ampak ker se hitro naveličam vsak dan pogledati v ogledalo in videti isto osebo. verjamem, da je neka določena količina raznovrstnosti potrebna, don't you? in ko smo že ravno pri naštevanju mojih lastnosti; obožujem take ali drugačne psihološke igrice. dejstvo, da lahko z ljudmi ravnam kot z lutkami, mi vse skupaj precej olajša. včasih se pretvarjam, da sem natakarica, včasih... ah, tu je toliko različnih poklicev in vlog, ki sem jih skozi zgodovino odigrala, ampak definitivno se najraje pretvarjam, da sem srednješolka. toliko majhnih dramic... hja, tole lahko zaključiva s preprostim dejstvom, da sem doživela marsikaj in da bom na svetu po vsej verjetnosti še zelo dolgo."
dekle se skloni naprej in moški v strahu zapre oči. usta ga ne ubogajo popolnoma, ampak kljub temu uspe izdaviti; "zakaj si prišla ravno... sem... v to mesto mislim." dekle mu nameni presenečen pogled ter nekoliko zoži oči.
"vsekakor je kar zanimivo malo mestece kaj? zelo veliko kar se tiče umorov, mislim, da kar pravi kraj zame. vem, kako ostati iz poti ostalim rasam, v celotni zgodovini sem jih srečala kar nekaj. lahko bi rekli, da sem se naučila na težak način."
dekle se ponovno skloni naprej in moškemu je jasno, da je pogovor končan. edina stvar na katero ima še čas pomisliti je, da dekletu po vsej verjetnosti ni ostalo prav veliko čustev. po eni strani ima prav, njena čustva so otopela, vendar pa so po več stvareh zelo podobna človeškim. neith je živela dolgo življenje, ki ni bilo vedno najbolj srečno, je pa s seboj prineslo različne nauke. po njenem mnenju najbolj resničen; zaupaš lahko samo sebi.
