8th house at the right side of street

Vedel je, da ji bo moral slej kot prej povedati in pričakoval je, da bo razumela. Da bo le zavila z očmi, zamahnila z roko in se sprijaznila ter rekla nekaj podobnega kot 'saj je vredu, še vedno si ti ti'. Toda dekleta so od vedno komplicirala in delala nemogoče scenarije. Le kaj ji je rojilo po glavi?
Ni razumel kako je mogoče, da gre vse proti koncu vedno anrobe. Zakaj ni moral ene stvari za spremembo pravilno speljati in dokončati? Nikoli ji ni lagal, čeprav je trdilna drugače. Le nikoli nista govorila o teem, zato ni videl nuje, da bi ji povedal. In zakaj bi bilo pomembno? Sovražil je to kar je bil.
"Kaj? Kaj sem pa sedaj naredil narobe?!" se je jezno oglasil. Povedal ji je kaj v resnici je, senca, torej kaj je bilo tu narobe? "Saj me nikoli nisi vprašal! in nikoli se mi ni zdelo pomembno, da bi kaj o tem rekel! Senca sem, znam upravljati z ognjem..Big deal!" Zavil jez očmi saj se mu je zdelo rpepiranje brez pomena.Zakaj je bila taka? Naj se vede normalno, naj bo taka okt je bila prej. Morala bi se nehati razburjati zaradi ničvrednih stvari kot je bila ta."Nor?" je ponovil za njo in se za sekundo zamislil kako bi bilo to mogoče. "Punči, ne bi se mi nič zgodilo! Znam posrkbeti zase in tebi ni treba biti moja varuška! In vseeno je ali si demon ali ne, mar ni pomembno tisto kar čutiš? Od kdaj se ozirava na to akr sva?" je vprašal z rahlo povzdignjenim glasom. Bilo je čudno kar sta imela. Ni bilo najresnejše razmerje, ampak nekaj je bilo. Vsaj tako se mu je zdelo dokelr ni zagnala perpira za prazen nič. Da ga bi ubila? Nikoli, to ni bilo mogoče. Enkrat je že umrlin očitno je preživel..toda bi preživel še eno smrtt?
Stekla je po stopnicah in pograbila svojo jopco. Očitno je bilo, da je želela oditi, toda zakaj ni? Je bil to ačs, ko se mora opravičiti za stvar, ki je ni naredil? Tako je ponavadi speljal stvar, če se ni prej pošteno razjezil, opravičil se je in vse je bilo vredu. Toda včasih je njegov ego ob tem preveč trpel zato je nagnal osebo iz hiše in iz svojega življenja. Tako je bilo za oba lažje oziroma, vsaj zanj. Stekel je po sopnicah zanjo in jo poiskal. Našel jo je v svoji sobi kjer sta preživela še eno prekleto dobro noč. Toda očitno se bo to končalo, ker...ji je pozabil povedati, da je prekleta senca?
Ozrla se je proti njemu, ko je skoraj vdrl v sobo. Izgovorila je njegovo ime v čudnem tonu, ki ponaavadi ni pomenil nič dobrega. "Selene, ne delaj tega..ni vredno," je rekel. "In ni pomembno," je rekel in pokleknil pred njo, ki je sedela na postelji, da bi jo lahko pogledal naravnost v oči v katerih se je že prevečkrat izgubil.

Ni se želel prepirati ali sploh približati prepiru. Ne z njo in sploh ne sedaj. Vedel je, da bi se lahko znašel v hudih težavah, a to je bilo še najmanj pomembno. "Bi moral narediti kaj narobe?! Bi moral pokončati vse živeče in umrtve v tem prekletem mestu, da bi nehala z nesmiselnim obtoževanjem?" se je zadrl. Ni razmišljal dvakrat preden je kaj rekel, točno zato je ponavadi besedne in miselne igre izgubil. In točno zato je na koncu vse podkrepil z ognjem in zato se je bal, da bo požgal svojo hišo do tal. In že je videl kako bi bilo vse v rdečih plamenih, ona pa bi stala na sredi in ga gledala s temnimi očmi in mu skušala dopovedati. Delal si je utvare in mislil, da ne bi podlegel demonskemu čaru. Bila bi čarobna. Dekle, ki je preživelo v ognju in on bi izginil. Nikoli ga ne bi več videla. A zavedal se je, da ne bi mogel izginiti ali jo pustiti. Bilo je pretežko, celo zanj.
"Kaj si mi govorila? Nisem gluh! Spomnim se vsake preklete besedice in sedaj sem ti povedal. In ne moraš reči, da me sovražiš zaradi tega kar sem! Nisem jaz kriv!" Ni vedel kdo je bil. mogoče sovraštvo, ki ga je prisililo, do maščevanja in je moral zato takrat odpreti oči in živeti naprej. "Še danes ponoči je bilo vse vredu!" je skoraj zarenčal v odgovor. Ni bilo pomembno prej kaj je bil in sedaj, ko je odgovor jasen, je pomembno. Kje naj bi bila logika tu? Mogoče je bil le slab v logiki, toda zavedal se je, da tako ne bosta rešila ničesar. Ničesar. Globoko je vzdihnil in vrgel roke v zrak: "In kaj pričakuješ, da naj naredim sedaj? Postanem demon, če je to sploh mogoče zame in naj padem na kolena in te prosim odpuščanja?" Bes, ki je bil razviden v tonu njegovih besed je vrel iz njega in ni izgledalo, da bo vsega tega kmalu konec. Bo kdaj sploh napočil konec? Jo bo izgubil, ker ni prekleti demon?
Zmajal je z glavo: "Nor ker te prenašam?Bolj srečen, ker te sploh poznam,"[/bg je rekel. Bes se je polegel, ampak ni ga mogel zadržati v sebi do neskončnosti.
Ostal je brez besed...za sekundo mu je srce potonilo v spominu staršev. Bila je noč, ki je nikoli ne bo pozabil. Vedno ga bo ubijala. Šepetajoče je odvrnil: [b]"Moral bi biti mrtev. In da, sovražim to kar sem, ker nisem jaz! Veš kako težko se je spopasti s samim sabo? Izgubil sem vse kar sem poznal. Bil sem normalen, sedaj pa me ponoči sploh ni več! Neveš kolikokrat sem si zaželel, da bi tisto noč dokončno zaprl oči in jih nikoli več odprl! Nisem jaz kriv, da sem senca! In sreča? Če verjameš vanjo se slepši! Sreča je, ko dobiš vse kar si želiš brez trohice truda! Ozri se okoli, ljudje se pobijajo, da bi dobili še najosnovnejše stvari!"
Pogled je usmeril proti tlom. Sovražil se je z vsako celico v njegovem telesu. Če bi znal bi ustavil svoje dihanje in bitje srca. Če bi se upal še enkrat spopasti s smrtjo. Ve, da bi izgubil, a same smrti se ni bal. Bal se je izgubiti vse ara mu je sploh kaj pomenilo. In ni želel izgubiti nje in mogoče ni ušel smrti po samem naključju.
Nasmehnila se je, čeprav ni našeč pravega nasmeha v njenih očeh, ki so bile črne. Zaslišal je petje ptic in vse je postalo zeleno. Demoni so bili zanimiva bitja. "Težko bi rekel, da me resnično želiš zapustiti," je končno rekel in se bal odgovora. Ni bilo pomembno kaj si je mislila, pomembne so bile v tem trenutku besede, ki bi lahko bile tudi laž. Ampak to bi zaleglo. Odšel bi, če bi si ona želela. Naredil bi vse, da bi bila srečna. Če je ona srečna, je srečen on..toda bi lahko bil srečen brez nje?