scarlett sophia rocher

scarlett sophia rocher

19 (1000+)| athens, greece | nina dobrev | senca

Prestopil/a si prag temačnega mesteca. Si naredil/a pravo potezo? Ali jo boš obžaloval/a za vedno?

od nekdaj sem bila princesa. dobesedno. dobro, to zveni precej samovšečno, kajne? saj bi prosila druge, da vam povejo zgodbo o meni. pa je nihče razen mene ne pozna in tako sem kot kaže obtičala tukaj s to nalogo, da vam jo povem. malo ljudi bi mi verjelo, če bi jim povedala, da sem se rodila v antični grčiji. scarlettie, so me imenovali. verjetno se sliši čudno a je bilo precej vsakdanje za tedanji čas. bledo se spominjam bogato okrašenega mesta, templjev in več tisoč stebrov, ki so kraljevali v atenah. poleg mojega očeta. pravil je, da sem edini pravi zaklad v atenah. vsi so v meni videli mogočno vodnico. kraljico, ki bo nekoč ponosno vodila atene, ampak, oh, to je bilo tisti čas precej bolj zapleteno. dekleta smo pomenila bore malo. vse so upravljali moški. tak način se mi je zdel precej trapast. in trdno sem bila prepričana, da bom to lahko spremenila. potem pa sem nedolžno idejo omenila očetu, misleč, da bo ponosen. ampak nazaj sem dobila samo udarec. klofuto, po domače rečeno. in ves svet se mi je sesul. spoznala sem, da zakona nikakor ne bo mogoče spremeniti. pravzaprav bo vse vodil in izbiral moj bodoči mož, ki ga bodo, seveda, izbrali starši. zidovi palače, ki so mi še pred kratkim predstavljali dom, so bili sedaj ječa. še mama mi ni hotela prisluhniti. in vse je preseglo meje, ko je naš dvor obiskal olimpijski princ, v katerem je oče precej prepoznal godnega ženina. jaz pa svojo največjo nočno moro. je bilo torej presenečenje, da sem izbrala pobeg, namesto poroke? mi boste zamerili? ampak zgodovina je pač stvar, ki se je ne da spremeniti. iz prelepe princese aten, ki so jo vsi spoštovali in opevali njeno lepoto sem se tako spremenila v ubežnico. puščavkinjo. kot pa da težav še ne bi bilo dovolj, sem spoznala, da nisem ena izmed običajnih ljudi, ki so tavali po zemlji. moram priznati, da me je že kot majhno vleklo k ognju. zdel se mi je tako čaroben. prevzeten. v njem sem prepoznala sebe. odločno, včasih nagle jeze, osupljivo, a nevarno. će bi bil kdorkolii od mojih sorodnikov še živ, bi me zagotovo opisal enako. od nekdaj sem bila odločna, neodvisna, osupljiva, a nevarna, prevzetna, toda tudi mehkega srca in pripravljena pomagati tistim, ki so mi ugajali. ampak kar je sledilo, je še bolj zamajalo temelje mojega že tako skrhanega življenja. niti sled staranja se ni kazala več na meni in še živo se spominjam noči, ki sem jih prejokala v celotu prosojna, ter z grozo v očeh opazovala svoje telo. nisem vedela kaj se dogaja z mano. vse dokler ni prišel on. marcelias. dobrodušen starec, me je našel vso potrto, v skormni kolibi v kateri sem živela in mi pomagal na noge, kajti tudi sam je bil tak kot jaz. sence, je imenoval našo raso in me poučil o vsem kar sem morala vedeti. moja moč se je povrnila. dobila sem drugega, boljšega očeta. še vedno menim, da je bil mojster med sencami, obvladovalci ognja in da sem se od njega naučila vse kar danes znam. in tega ni malo. spet sem po njegovi zaslugi postala spoštovana in lahko sem se vrnila med ljudi. ampak druge. napočil je čas rimljanov. kot kaže mi je bil prestol usojen saj se ga nisem mogla otresti še nadaljno tisočletje. toda marcelias me je bodril in mi stal ob strani ,ter mi ponavljal, da bom vedno mogočna voditeljica in ima vsako kraljestvo srčeo, da mu vladam. bil je središče mojega življenja. dokler ni prišel on. prelepi vitez. lord aaron buckingham. eden izmed vodilnih plemičev v renesančni angliji. bila je skoraj dobesedno ljubezen na prvi pogled. nekaj starstnih noči sva preživela skupaj in želel me je imenovati za lady buckinghamsko, ko me je neke noči videl. videl kako sem se igrala z ognjem. poleg marceliasa. obsodil ga je na čarovništvo, čeprav so tako obsojali predvsem ženske. in tako so ga ubili. pa ne na grmadi, ker bi drugače preživel. ampak lovci na sence, so bili v tistem času precej popularni. in umrl je. človek, ki mi je stal ob strani več kot 2000 let. zaman sem skušala ob sebi obdržati aarona, ki mi je kratko in jedernati povedal, da me ne želi več videti. izginila sem iz dežele. zapustil pa mi je otroka, ki sem ga nosila pod srcem. ampak moja neizmerna sreča mi ga je odvzela. odvzela edino bitje, za katerega mi je bilo še mar. aaronova izdaja me je bolela. sploh ker se je leto dni zatem poročil. ostala sem sama. bila sem zlomljena. pobegla grška princesa, stara več kot 3000 let in sama s svojim darom, ki mi je odvzel vse. preklela sem ga in ga nisem več uporabljala. do zdaj ,ko semje preklela svojo ptekeklost in se posvetila sebi. nekaj stoletij nazaj sem zašla v woolpot. mestece, po katerem pohajajo enaki meni, pošasti. alkohol, spogledovanje, prijateljstvo in zapeljevanje so mi pomenili življenje. toda svojih lastnosti se nikoli ne otreseš. tako sem v sebi še vedno tista. temnolasa princesa, senca, odločna, zapeljiva in nevarna, z globokimi očmi. zdaj pa pojdite poizvedovat kam drugam. o meni veste preveč.