19th house at the left side of street

bi si morala stanovanje priskrbeti na svetlejši strani ulice? saj ne da bi bila ta kaj posebno prijazna in svetla ampak dokaj moderna, temačna stavba v kateri je prebivala, je tako dajala vtis srhljivosti. nič kaj vabljivo za obiskovalce. ampak navsezadnje so se po mestu večinoma sprehajala nadnaravna bitja in tako bi bilo precej smešno, če bi se kdo od njih neprijetno počutil. vse mesto je bilo tako. kot mesto duhov. zvok njenih štorkljajočih visokih pet se je odbil od tihih sten, ki so mirno, a nekoliko zlovešče obkrožale pločnik po katerem je korakala. bilo je bolj kot ne tiho, kot ponavadi. woolpot vsaj na takšnih krajih ni dajalo vtisa mesta zabave.

odrinila je vrata in se sprehodila čez široko preddverje, ki se je kopalo v somraku. družbo ji je še vedno delal samo zvok čevljev. v dvigalu je hitro pritisnila gumb za drugo nadstropje in to se je pognalo v zrak. bila je precej zdolgočasena. zdelo se je da v tej zakotni pokrajini ni ničesar za početi. če si se sprehodil po ulicah, pa so te vsepovsod obkrožala nadnaravna bitja. na samoto se je navadila že zdavnaj. koliko časa je morala preživeti sama! dokler ni prišla sem, se je že povsem odtujila od družbe in samo čutu za zabavo, ki ga je vedno skrbno hranila v sebi se je lahko zahvalila, da se je spet vključila.

stanovanje ni bilo ne vem kakšno, a vseeno dokaj dostojno opremljeno. vse kar je potrebovala je bilo tu. knjige, računalnik, postelja in še nekaj ostalih malenkosti. utrujeno se je sesedla na posteljo in se zastrmela v prazno belo steno nasproti sebe. tako pusta, kot življenje zunaj. zavzdihnila je. je sploh lahko še kaj boljšega kot poležavanje v stanovanju? je pomislila sarkastično in po nekaj minutnem premisleku s police potegnila neko staro knjigo. poleg njenih spominov, so bile težko ohranljive knjige, njena edina povezava s preteklostjo. saj ne da bi ji bilo zanjo kaj veliko mar ampak preteklost je del vsakega bitja in ne da se je izbrisati s prstno plazinico je nežno zdrsela po zgubanih platnicah in začutila črke, ki so že nekoliko izstopile. precej blede ampak vseeno še vidne. s pozornim očesom si je ogledala njihovo obliko, s kakšno spretnostjo so bile ustvarjene. napisane.

nenadoma pa jo je zmotil zvok. nekdo je potrkal na vrata. čeprav se je to zgodilo precej redko, je bila iskreno presenečena. sostanovalci so se v svoja stanovanja ponavadi prikradli tiho, sploh pa ni nihče trkal na vrata sosedov. previdno je odložila knjigo in se tiho odpravila do vrat. počasi, obotavljivo jih je odprla in se nenadoma zazrla v dvoje oči ,ki jih je še predobro poznala. "izgini nick." mu je jezno zamrmrala in že hotela zapreti vrata, a jo je fant s svojo močno roko, takoj zadržal.

trmasto je stala nasproti njega in lahko bi rekli, da se ga je trudila ubiti s pogledom. če bi delovalo bi bila trenutno precej vesela. še zdaj se je preklinjala zaradi pripetljaja, do katerega je prišlo v noči pred nekaj tedni. vražje čednemu mladeniču se je pustila zapeljati in končala z njim v postelji. ko se je zjutraj zbudila bi jo skoraj pobralo od šoka. ni bila k****. ni dala kar vsakemu, ki ji je prečkal pot. toda nick je kot kaže dobil tak vtis, saj ji je že odkar je vsa preplašena pobegnila iz njegovega stanovanja, sledil povsod. in jo s tem še bolj plašil. seveda, je hotel da bi mu še enkrat dala. pha, kot da se bo to zgodilo. ob njegovih besedah je poblisnila z očmi. "sanjaj, dragec. nič ne boš več dobil od mene." je zasikala proti njegovi močni postavi, ki je brezbrižno stala sredi sobe. "in prekleto, spelji se že iz mojega stanovanja." čeprav je bilo verjetno mišljeno kot kompliment, ji je ob besedah, da je dobra lica zalila rdečica. morda bi bilo bolje, da ne bi bila. je vsaj ne bi nadlegoval.

bala se je njegovega odločnega značaja, ki je jasno sporočal, da ne bo odstopil od svojega mnenja in odločitev. in če se je odločil, da jo bo položil še enkrat, zanjo skoraj ni bilo več rešitve. edino, če se je odločil, da je ne bo silil v to. v kar je močno dvomila. njegov um je bila zapletena zagonetka in ubijalo jo je, da ne more predvideti njegove naslednje poteze. kako za vraga bi se lahko branila?! bil je senca, prav tkao kot ona, čeprav verjetno manj izkušen. zato pa moškega spola in s tem močnejši. pred njim se je počutila tako majhno, nemočno. "spelji se, sem rekla." ko je še kar stal tam nasproti nje in skušala zakriti dreget, ki je zajel njeno telo. kaj bo sledilo? mogoče pa bi lahko zbežala. mogoče je to edini način, da uide, sja nick ni kazal nobenega namena, da bi odšel. pa bo zmogla? pogoltnila je cmok v grlu in se skušala zbrati, da bi lhako premaknila noge, ki so nenadoma postale težke kot svinec. saj bo. potiho je odštela tri sekunde, potem pa pograbila telefon na bližnji mizi in se pognala mimo fanta. toda, oh kakšna ironija, okoli zapestja je začutila močan prijem in že se je znašla pred njim. na nemogoče kratki razdalji. "spusti me." je rahlo zadihano in s kančkom ogorčenosti izjavila, ter mu skušala roko ptegniti iz prijema.