vodnjak

še en dolgočasen pomladni dan v tem prekletem deževnem mesteu. ne ravno pozitivne misli, kajne? pa vendar so le te obdajale demonko, ko so je brezciljno sprehajala po mestnem parku ter brezizrazno opazovala svet okoli sebe. narava se je več kot očitno prebujala: trate so počasi začele zeleneti, cvetovi pozeblih cvetic so se počasi odpirali in materi naravi kazali svoje žiobarvne cvetne lističe. v mestecu je vladal kaos: vonj po pomladu je ljudi privabil iz svojih domovolj kakor med privablja čebele, ki so sedaj obletavale raznovrstne rože. in ena od čebel je bila še posebej nadležna in trmasta, vsaj kakor je menila mevelauxova deklina, ki je bolj kot ne ignorirala vso to mladostno lepoto okoli sebe. toliko pomladi je že preživela, toliko sprememb letnih časov, da je ta naravna revolucija ni niti malo več zanimala. in čebela, ki je njeno pisano trobico zamenjala za rožni cvet je svoje življenje končala precej klavrno: ubil jo je pogled lepotice v rdečih visokih petah ter oprijeti pregrešno kratki oblekici ujemajoče barve. da, to je bila althea, tisto dekle, ki so se ji ljudje umikali s poti, ne da bi jih sploh pogledala. to je bilo najbrž zaradi njenega ledeno hladnega pogleda ter neke čudne odbijajoče energije, ki jo je obdajala v tistem prvem resničnem pomladnem dnevu. in ne glede na to, da so se v naravi dogajale drastične spremembe je dekletovo srce ostajalo srce zimske kraljice, hladno. in njeno trenutno razpoloženje? morilsko.
veseli duh pomladi jo je v resnici dosegel šele, ko je prispela do vodnjaka ter se zazrla v vodo, ki se je iskrila na dnu le tega. in ravno ko je sonce osvetlilo njene zlatkasto rjave lase in se zasvetilo v žadasto zelenih očeh je doživela nekaj, za kar je mislila da ne bo do konca svojega neskončnega življenja.
zaslišala je svoje ime. natančneje: različico svojega imena. in tudi če ne bi prepoznala njegovega glasu - kar pa je bilo že samo po sebi nemogoče- bi vedela, da jo je poklical on. ally, samo on jo je klical tako, to je bila njun stvar, nekaj, kar ju je povezovalo. seveda v množici drugih stvari, vsej povezav med njima. čarobnosti, ki ju je vlekla skupaj. "nick," je zašepetala, bolje rečeno je želela zašepetati. iz njenih ust so se izvili le nekakšni zlogi, nekaj, česar ni mogla nadzorovati. prav tako kot ni mogla nadzorovati svojih čustev do njega, pa čeprav bi si želela da jih nikoli ne bi bilo. in preden se je lahko česarkoli zavedala, jo je močno objel in zavrtel. zgubila je tla pod nogami in se močno oprijela njegovih rok, dabi se obdržala na njem. ampak vedela je, da je ne bo izpustil<. še vedno je obstajal delček nje, ki mu je popolnoma zaupal.
na njegovo vprašanje nekaj trenutkov ni odgovorila, nato pa ga je odrinila stran od sebe, za nekaj centimetrov. pogledala ga je v oči in prezrla nasmeh na njegovem obrazu, čeprav je bilo to prekleto težko storiti. "nočem biti le ena od tvojih kurb, nick," je rekla in se poskusila osredotočiti na to, kar je želela povedati in ne misliti na vse tiste popolne trenutke, ki jih je preživela z njim. tako rada ga je imela, dala mu je svoje srce in mu pustila, da z njo dela kar želi. in v zameno je dobila vso njegovo pozornost, ki jo je lahko zahtevala. vedela je, da je ljubljena. "ampak ravno to sem bila. le številka, še ena trofeja." ko je izrekla te besede se je obrnila in želela oditi. a nek del nje si je prekleto želel, da bi prišel za njo, jo objel in ji v uho zašepetal da bo še vse dobro. da jo ljubi. a resnično ni vedela, kaj lahko od njega pričakuje.